Тексты

Вернуться к списку | редактировать | удалить | История изменений | ? Помощь

Goiša-hatar

Корпус: младописьменный подкорпус

Младописьменный вепсский, художественные тексты

Источник: Verez tullei, (2014), с. 18-19
Valentina Lebedeva

Goiša-hatar
(вепсский)

Kut Goiša voili otta mehele Ogroinkaik čududelihezoi! Kazvod hänes oli vaiše pol’tošt metrad, a akan oti kahtele päle korktemban i jügedusel jügedan. Sur’ oli ak, käziš Goišale oli midä pidäda i öl jokseta-ki ka oli kedame!

Kului pagin, miše ei anda piknida Ogroi Goišale, mugomiš kinktoiš käziš pidäb, miše Goišad perzehatraks ei luge. A kut eliba, niken ei tedand, laptaspäi paksus nägub, miše ken ku korktemb, ka se i om.

Kut-se mäniba molodejad anopehe adivoihe. Möhäsine sügüz’ jo oli, trоpaine jädui, i se libesteliba kaiken. Goiša pidi Ogroid käzipoles, no neciš situacijas tarbiž völ valita, ken keda pidäb!

Anopen kuugačunno saihe čomin. A sid’ Ogroi libestui, laihaine uk ei voind händast pidäda, i Ogroi langez’, kibedas iški pän. Goiša joksenzi ümbri, abuteli panda akad jaugoile. Jäl’glopui, ak libui.

Anda abutan astta, – hüväšti tariči käden Goiša.

Erigande! vongahti ak. Abunik löuzitoi, säsken vuitte!

Ka säsk hot’ pen’ om, a äjile čokeidab verhesai! iloks sanui Goiša. Näge kut erašti putub sanuda ani ičeiž päle!

Aaaa, ka sinä čokeidad äjile?!! čileganzi Ogroi.

Pertid vast seižui buč vaigateses.

Nügüd’ minä ozutan sinei čokeidusen! Muga čokeidaned libu! i pahizunu Ogroi oti, lendi Goišan i ištuti bučihe!

Ištuihe Goiša kinktas, jaugoil birbitab, ei voi libuda. A Ogroi mäni pert’he žal’däs mamale miččen sotonanke eläb.

A kus om soton-se?

Kus, kus?! Ištub bučiš, jaugoil birbitab!

Ka voib-ik ninga rata?! Hüvä, minä bučišpäi veden viškeižin, hot’ štanoid ei kastand, ika i kül’mätada-ki kaik sijad voib! voivotaškanzi südäimeline anop.

Ka hot’ i kül’mätaiž-ki kaiken! Kackat-ko, – “čokeidan äjile”!!! näriti Ogroi Goišan. Anop punoti päl i mäni pästmaha vävud bučišpäi.

Hätken nagroiba küläs necidä azjad i žal’l’oičiba pen’t Goišad. Vaiše ken tedab mi om ristitun südäimes?

Ogroi koli äkkid, astui, langez’i lopei tehnus händast, läksi heng. Goišan gor’a oli mugoi sur’kulu, miše hän sedattui ühtes päiväs. Vähän löuduse mužikoid, kudambad ninga värižaižiba kolnuzid akoid.

I hot’ jäl’ges zavodiba sanuda erasile mužikoile, kudambad akoid kundleba, oma kablukan al: sinä oled Goišin hatar, – no ei kaik kablukad oma ühten vuiččed. Konz armastad, ka i kablukan al ei jüged om olda...