Тексты

Вернуться к списку | редактировать | удалить | История изменений | ? Помощь

Ezmäižes päiväspäi hö tegihe sebranikoikš

Корпус: младописьменный подкорпус

Младописьменный вепсский, публицистические тексты

Источник: Arina Koz’uk, Kodima. № 6, (2015), с. 8

Ezmäižes päiväspäi hö tegihe sebranikoikš
(вепсский)

Minä olen Arina. Minä elän Petroskoiš. Minä opendamoi suomalaiž-ugrilaižes školas 2. klassas. Minä lujas navedin kodiživatoid. Konz olin pičuine, kaiken aigan pakičin mamad ostta minei kažid vai koirad. Nügüd’ minai om Zevs-kaži da Stičkoir.
Zevs-kaži tuli ezmäižen meiden kanzaha. Üks’ tutab ak lahjoiči meile sen. Siloi Zevs oli sur’, koumevozne kaži. Se oli lujas čoma, laskav da melekaz. Lühüdas aigas Zevs om tehnus meiden fateran ižandaks. Se sid’-žo löuzi ičeleze hüvän magaduzsijan. Nece oli palič maman škapas. Konz kense meišpäi unohti siš da saupsi škapad, Zevs zavodi lujas kovin kolkotada škapan uksehe käbäläl. Muga kaži pakiči avaita sidä. Meiden škapan uksed nügüd’-ki om vähäižen avoitud kažile, hot’ se om löudnu jo toižen magaduzsijan fateras.
Kažin tün’ da holitoi elo lopihe siloi, konz ostim penen Stič-kužun. Stič tuli meidennoks Piterišpäi. Nece oli pen’, koumekuzne laskav živat. Konz minä tundištimoi Stičanke, se kaiken aigan säraiži i tahtoi olda minun käziš. Sured sil’mäd, teravad, ülähäks letud korvad, hoikad käbäläd da pen’ hibj Stič oli lujas čoma kužu. Se toi meiden kanzaha äi ilod, ozad da ihastust.
Ezmäižes päiväspäi koir da kaži tegihe sebranikoikš. Ned zavodiba ühtes magata, söda, väta toine toiženke. Sikš ku Stič om nor’, vessel koir, se navedib väta enamba, mi kaži. Kaikuččen ehtan Stič ezmäižen tartub kažihe. Se zavodib jokseta ümbri kažiš, hüppib sen päle, tabadab kažin händas da näritab sidä. Kuverdadse aigad kaži tirpab koirad, no konz tirpand tuleb lophu, Zevs andab koirale nenadme käbäläl. Abidas Stič čingub i lähteb magadamha.
Stič ei pidä hätken abidad ičeze sebranikale. Se tedab, miše Zevs prostib kaiken. Kaikuččen ehtan Stič iče ladib magaduzsijan minun krovatil. Se otab hambhižihe sijakatusen agjad, toine toižen jäl’ghe sirdäb niid keskhe i tegeb ičelezepezaižen”. Sid’ Stič ličese südäimehe i vereb magadamha. Aigas päliči krovatile tuleb Zevskaži. Se vereb magadamha penen koiran päle. En teda, kut pen’ koir tirpab necidä lihakad, jügedad sebranikad, ved’ kaži om nelläha kerdaha suremb koirad, no muga magadaba kaiken ön.
Konz minun mamoi andab kažile da koirale sömäd, teravas jokseba keitimpolele. Ken ezmäine söb, se ištub i varastab tošt. A sid’ kacub, midä hänen sebranikal jäi bl’odaižehe, miše nolauta lophusai.
Stič om kuti pen’ oravaine meiden fateras. Se kaiken aigan hüppib, jokseb sinna-tänna, vargastab minai tätüižid, kaiken aigan šalib. Ehtkoižil se lujas navedib ajelta fateradme kažil. Stič varastab, konz kaži astuškandeb kuna-se i varastamata hüppib kažin sel’gäle, otab sidä sül’he i pidäse kovas, miše ei lankta. Kaži ei taci koirad, vaiše kändab päd, kacub sihe da vedäb ičeze sebranikad honusehe. Minä muga nagran, konz nägen, kut koir ajeleb kažil fateradme. Zevs-kaži da Stič-koir oma hüväd sebranikad! Ned oma minun armhad kodiživatad!