Texts

Return to review | Return to list

Ka el’ett’ih ukke da akka

history

November 22, 2021 in 22:19 Нина Шибанова

• created the text
• created the text translation
• created the text: Ka el’ett’ih ukke da akka. Akk ol’ moin pattie, ukk hän’dä varaji. Ka Muasl’enč pothod’iw. Akk ukkuw kiruw: ,,Män, aja ka miän Pogrelvah, tua Muasl’enčakš kaluw!” Ukk n’iin i kargjaw hänešt umbär’: „Sčas, akk, tuan!”. Akk i šanow: „Šie miwl el’ vain kaluw tua, šie miwl tua i od’ožah vorotn’ikk!”. – „Tuan, tuan, akk, tuan, vain el’ kiruwč!“. Ukk val’l’ašt hebz’en i l’äks. Ott ruaškzen, pattievui hevos’t’ s’t’ogaiččow da ajaw. Nu ka tul’ Pogrelvah. Šiel’ ošt kaluw, mid šiel’ viel’ ošt i l’äks’ kod’ih ajamah. Ajaw kod’ih, a ennen hän’d’ ven’yw dorgalla rebo. Hiän ruad’, šanow: „Ka akall i vorotn’ikk! N’ytten akk ei rubie milm kiruwmah!”. Revon jalloist rejen piäl’l’ fur’en’, a ič istuoč. Značit, istuw reješš. Ajaw i kaikk duwmaiččow: ”Nu jo hyvä akall l’iäw vorotn’ikk! I kaluw vejän, i vorotn’ikkuw!”. A tavukš ei kačah. A rebo huolett davai yks’in kalaz’in fur’aimah. Fur’aiččow i fur’aiččow, kaikk šub fur’aičči, kočaht i uid’i. A ukk (ved’, ka on vanhat howkat!) ei kačah tavuš päi: mid mie vejän. Tul’ kod’ih, n’i mid: n’i kaluw, n’i vorotn’ikkuw! Akk hän’d’ davai viel’ kiruwmah tošn’ei. A rebo sober’i kalaz’et, istuw i šyöw huolett. Mis’t’ ottuačč – hukk! – „E-eh, svuat’t’ šie, svuat’t’! Mis’t’ šie, kaluw otit? Anuw kalan’!”. – „Kačuw, šie mit’yš miel’öw! Män tavot!”. – ”Da mišt’ šie tavotit?”. – „Ka jovell, män tavot!”. – „Da kuin šie tavotit?”. – „Da n’iin, ka avandoh hännän riptiin, da issuin yön. Ka kaluw min verran tavotiin!”. A hukall hajuw hvat’ti vet! Män’ avandoh i istuwč, hännän riputt i istuw. Hän’d’ i kyl’mäht’. D’or’n’iw hännän – vähä on kalua. Kodvazen istuw viel’. Viel’ kodvazen istuw – d’orgon’i: ei šuw d’or’n’ie. „No viel’ kodvazen issun, viel’ en’ämbäne”. Ist, ist – sows’em hänel’l’ hän’d’ šinn kyl’mäht huomnekšeh šuw. Huomnekšell aštah naizet vettä vaš, i davai ,,huwhtmah” kormisloill. Kolotittih, kolotittih hiän t’el’m, t’el’m, d’orgon’ – hännän’ i jät’t’ joveh. Aštuw kyl’äh. Aštuw kyl’äh – reb aštuw. – „A, reb, mid’ ruat?”. Reb kaččow, što pah käd’eh. Šiel’ emännäl’l’yö tungiečč, tahakšeh (mis’s’ l’iew šiel’l’ emännäl’l’ ollun taigin) voiduwčč, da istuw dorgall, it’köw. Hukk aštuw. Hukall jo tul’ rebuw žual’: „Svuat’t’, šie svuat’t’, mis’t’ päin šie moin’ ruaduičiit?”. – ”Ka mis’s’ ruaduičiin! Ka duidih, duidih, ka mit’t’yz’ekš ruattih!.. A šie mid’ miwl ruavoit?”. – ”I miwn jel’ elošš [eloh] jät’et’t’ih! Nu jo kuin šiwn duidih, svuat’t’, istuw miwl šel’gäh, mie šiwn viän kunn...” Reb istuč hänel’l’ šel’gäh, grebieč kaglašt, a hukk hän’d’ i kandaw. A hiän taguw istuw i lawlaw: ”E-eh, duid duimat[tmua] ved’äw, duid duimat[tmua] ved’äw!”. Hukk i šanow: „Mid šie lawlat, svuat’t’?”. – „Lawlan, što «duid duiduw ved’äw, duid duiduw ved’äw»”. Ka hukan i muan’itt.