Texts

Return to list | edit | delete | Create a new | history | ? Help

Kut svad’ban spravitas

Corpus: Dialectal texts

Central Western Veps

Informant(s): Инякова Прасковья, 1898
recording place: Ладва (Ladv), Podporozhsky District, Leningrad Oblast,

Source: Язык и народ: тексты и комментарии, (2002), p. 81-83

Kut svad’ban spravitas
(Veps)

Svatud tuudas ehtou kümne libo üks’toštkümne časud. Tuudas pert’he, sanutas: «Za dobrim d’elam, za svatofstvom». Tat tuleb, niiččen, sanub: «Proitkat, proitkat, ištkatoiš». Mam samovaran läm’hä, a niižne kobeidab, sädase. Svatud ištusoi, samovar lämptab, čajun jodas, eskai zavot’t’as svataidas. Niiččen kanz dumale mändas: niižne, mam, tat dumaitas kus-ni piiton päs. Narod keradase ka narodan aigan ii šuhaikoi, mändas saraile, toižhe pert’he. Mäneb vai ii mäne niižne. A niižne prihanke guleib ka mäneb hot’ skakom. Tari mända, jesli ofot ningoi, ii pidägoi. Oliba i väges andliba, tatale da mamale ofot antta, priha čoma, tarbi antta necen taga. Bohat, a niiččele ii mel’he, hot’ bednijemb da tarbi niiččele sen taga mända. Anttas i väges. Eraz soglasiše, tatoi dei mamoi, niižne mäneb ofotas. Svataišoi, čajud jodas, norišt keradase, kargaitas. Ženihon tat sanub: «Miil’ om nevesta, a tiil’ om ženih, tiile ofot ka okha soglasišoi». Muga svataiše. Jäl’ghe užinad soglasišoi, konz svadib tehta. Eraz sanub: «Homen edelez svadib», a eraz tat ii äjou pigei, okha nedalin kutnä guleib tütar. Jäl’ghe nedalid' svad’baha keradasoi. Niidižeht kanman svad’bad. Lämbitadas kül’betin’, vodjad voditas. Mugomad vanhad akaižed vedas kül’betihe, a pezese iče. Niidižehtan ištusei svatuhad ümbri stolas. Ked ženihon polespäi, a toižed narod laptas išttas. Ičezoi niiččuu suktäs kasan i voiktas: «Sugitamei i silitamei sinun šuukuižed da hibusuded jäl’gmäižen kerdaižen». Niižne voikab iče möst. šugitadas tat dei mam, sizared, ičeze rodn’ad kaik. Šid’ hän jätab vouktan voudan. Om sizar’, noremb-ka, sizarele jätab, a iile ka podruškale jätab lentaižen. Uden ostab dei necen lentaižen hänen kaglaha lükäidab i voikab: «Sötai lübimi podružnikaižem, otaške minun vouged voudaine da krasuižeita i likuižeta, kut mii ühtes sinunke krasuižeitlimei i likuižeitlimei vos’kal’hiden da praznikeižiden-ni». Sit’ i kargaidaškatas, veselišoi ehtan. Toižuu päivou soglasišoi miččel aigal tuuda nevestaha. Eraz možet ühesou hebou tuleb, töuz’ korjiš, kaikuččes korjas kahten išttas. Tuudas, niižne möst voikunke vasttab: «pölgöitiba minun vouktan voudaižen-se, katsiba minun jalod da jougaižed, pöl’gästuiba minun nored südäimuded». Muga vastatas. Ženih i narod kaik stolan taga ištusoi. Niižne voikab, ubivaiše, lavou krepnüs da. Södas da jodas, niiččen blaslovidas. Ištuse tat, mam, ristimam loučha i jumalan ottas kädehe. Niižne koverdase sihe i jumalou ümbärtas pän niččuu. Muga blaslovidas händast. Vel’l’ vuu om ka otab kormou da vebku zabork omka zaborkahaii ka päččogaha, udes rušiše da sobiše venc’ale ka. A sit’ ajeltas, kaik nece oboz, možet üks’toštkümne hebod om. Kaik töuded korjad, ajetas svadebni narod pagastale. Pap’ tuleb, venc’aib, siižutab, tohusen kädehe andab. Pajatab, pajatab malitvoid, a sit’ otab hiid’ kädes tabadab, paneb risthas käded. Ičeze kädou tabadab, ümbri stolaižes vedatab i pajatab. Malitvan pajatab, kuume kerdad ümbri nalojas vedatab i möst sille sijale siižutab. Paneb vuu venc’ad pähä, mugomad, nu roudaižed ristad, šapkad. Šapkoideke muga ümbri nalojas proiditab. Ristan andab molodijoile, hiitäb venc’ad. Muga hii končitas. Möst nece narod mändas heboil’. Ved’ äjän tulnuzid, kelloideke, kellod bembloihe sidotud. Möst tagaz ajetas ženihon kodihe. Sigä jo vasttab anop’, mam mugažo jumalanke. Pandud pirgoid da midä putui torelkoile, molodijoid’ ugostib. Vasttab dei edelez vedas pert’he, svadebni narod jäl’ghe. Ezmäi ištutadas čogaha molodijoid, sit’ rušišoi, išttas, stolad lat’t’as. Midä sid' ii pangoi! Emägusid’ pašttas, piroškoid’ da kalitkoid’, ümbri stolad tuleb mäne teda mi adivoid. Molodijoid’ ištutadas jumoučogha. Zavot’t’as söda. Niižne ištuse stolan taga, katase paikou, miše ii nähteiž. Sit’ tat tuleb dei stolan taga ištuse narod. Hän otab kokatin libo piroškan, lendab paikan, hiit’ab, küzub: «Nu, mitte miiden nevest Nene kaik narod kričt’as: «Čoma Ištusoi i söškatas, sögoi se ii, küzutas: «Kiitos-se čoma A eraz sanub: «Ii čoma, mi-se puik om sigä». Sanub mišto nene molodijad tervehtaižigoiš. Kaik nene svadebni narod ii ühthe kerdha muga ratas. Jäl’ghe kargaitas da pajatadas. Toižou päivöu möst homencou nuustas, anop’ mäneb nuustatab molodijoid. Anopele andab emän nuustatades. Siloi ombeltud emäd oliba poutnasiižed. Nuustatades andab dei vastates andab, emid’ lähteb sit’ mäne teda mi. Möst ištusoi stolan taga. Pirgoid kiitab anop’ päčin edes. Nevest möst räcn’an uugile paneb miše ii puuteiž sel’gäd. Sid’ lahjad letas. Kaikele rodule letas, kelle paidan, kelle räcn’an. Drušk lendab, možet vel’l’ libo tat. Möst čajud jomha ištusoi, jodas, prostišoi i lähttas.

A uugen puuttas tijou?

Sen-se unohtin’, konz svadib ajetas pagastoupäi, ka kuna-ni uugid’ kogon pandas da puuttas. Ken bohatembka dorogale levitadas miččen-ni poutnan, a gol’l’an ka i muga mäned. Vuu ambuutas ülähäks taivhale.