Тексты

Вернуться к просмотру | Вернуться к списку

Iäl’l’ ol’ primetku

История изменений

20 ноября 2023 в 12:49 Нина Шибанова

создал(а) текст
создал(а) перевод текста
создал(а) текст: Da, Šuur’ n’el’l’äšpäiv. Ran’š lugittih što täm päiv on, velgah ei pi andu n’imid, i možiw ottu spooros’t’in, l’eiväšš al’i ruavošš, il’i mis’s’äm but’t’en i viäl’. Vot ka oldih ran’š pr’imitat. Patom ruavettih viäl’, ruis’ kun ker’giw i muwven akk howkkan’ l’ähtöw, kaiken pellon i ophvat’t’iw ka čir’pil’l’. Vot. L’eikkuw l’eikkuw tähkät kaikk šub, a täšš ken dogd’iw, šanow: «Ka on spooros’t otettu, r’ikott on, da. R’ikoš on täšš koh, otett on spooros’t l’eiväšt». Ka n’ed n’äil’l’ i zan’maičičettih. Patom maijošš baluidih, vot. Šiäl’ prawd ol’ al’ ei, a s’ož ol’, takije slučai oldih. Staraidih mid’ ollow luad’ie? Da? Daa, što ottua hänešt maid, štob hänel’l’ maidu ei ois’ a miwl ois’i. Meil’ ol’i yks’i tal, akk hiän, šanottih što t’iäd’. A jo miwl šanel’i hiän moržim. Šanow: «Ka my (heil’ ol’ kakš per’t’i, yks’ ol’ tyhji) ka tyhjäšš, šanow, - my oman urhonken magaimm, ka kr’inkat kaikk šub ei ow kumulleh, a šeiz’tah kaikk. Huamnekšell nowžemm kaik kr’inkat nal’eid maijoll. A mis’t otettu maidua? My dogdaičičimm urhonken, emm ruven i šyämäh maidua». Žiivatašta tože mahettih roduo ottua? D mahettih kan’ešn i žiivtašt. Žiivtašt on t’iijät kuin? Ei i otet, a proste k, jesl’id kel’l’ on šil’m muan’e, ka žuadnoi šil’m, da, to hin možiw. Hin eij ot, a možiw kačahtua i šuwdlow kaikk šub. Ei l’i šiwl n’i vuannu, n’imid. Jesl’id vuannoin pil’l’ kačahtaw, vuannoist zuaves’t’ ottaw, št ah! Hänel’l’ ka äij on vuannua äiji on lammašt. Vot takije oldih slučaji, täm vain ken on žuadnoi. A kuin ka pid’i vaššata n’äid’ä kaikkie rikokšie? Vaššata? A mil’l’ ši vaštut? ä mil’l’ vaššat? Vet’ hy ei šanot što ruwtah r’ikošt r’ikošt ruadmah. Kuin pid’i andua velgah, štobi ei andua spooros’t’ie? A kuin ši? Kuin ši annat? Annat i annat hot’ l’eivän. Ka žiivattu oššat, jesl’i do ken žal’eiččow, to žiivatl’is’t et zaved’, da, et zaved’. Jo täm. Meil’ ka täšš Stogovan Man’k vašt ošt l’ehmän i okl’eič l’ehm. Nu a jesl’i kaz’in poigua otat? Štob ois’ hyv kaz’i? Pidäw andu il’ kopeikkan’ il’ kakš il’i kymmenen kopeikais’t. A n’ieglua ei annettu vaštah? I n’iaglua annettih. N’iaglu ka en t’iiji min tokku annettih, a annettih n’iaglais’t. Žiivatta ei mäne, ewle roduo? D ka ken t’iädäw, kuin täm on az’i? Voit šanu što voržeik, a et ol i voržeik. Yhel’l’ miän tän vuaden, ka vašt tän vuden, ei šuunun lambhii kod’ih zagn’i, ei šuunun ka kod’ih! Ei šu zagn’aij, i pihall muattih i ka, a hin miwl on ris’t’t’yt’är’, tul’i: «Ris’tmam, ei šu lambhii zagn’i, mid ruadu?» Mi šanon: «D el’ ši muakkuč, l’eikku kan’n’ikkan’ l’eibiä i pan šualua, i pan pačhan piäl’l’ tanhuh». I pan’i i šin’pin i zagon’. I tuldih lambhat, ič tuldih da. I ka mytyš, mi en t’iji n’imid. A jesl’i žiivatta meččäh jiäw? Nu da, täm jo mečč pidäw, mečč pidäw. Mečäšt kuateldih meil’ akat. Ol’i i ukko yks’ kuattel’. A konža šanotah meččä, kuh aigah toko meččä pid’äw? A mečč? D kežäl’l’. Kuh aigu? L’uboih aigah mečč pidäw. Da. A kuatlet, hin i otpust’iw i viid’iw važ al’ l’ehm al’ mi n’i jes’. Da. I n’iät i n’iät a ajuw ei šua. Daa. A šid ič tulow. Kuatellah mečäšt, a jo mid pais’s’ah, en t’iiji. Bivajet, što l’ehmä kandaw meččäh da šinne i jiäw? Bivajit, i tän vuden ol’ meil’ muan’ az’i. I viikon ol’i? D ei ollun viikkua, tois’pin i l’öwvettih. Yän magai i tois’pin l’öwvettih i tuadih kod’ih. A kun l’ehmä kandaw mečäššä? Šinn jiäw da važan’ zavd’iw imi l’ehmi, imöw. A patom l’ypšiw, kod’ih tuwvah, l’ypšmäh ruvtah. Ka pr’ivikn’iw imie l’ehmiä? D hin privikn’iw. Jesl’id kumban’ važ stuadašš imöw l’ehmi, n’äil’l’ važzill ruatah namordn’ikzi nuagloinken štob l’ehm ei andais’ imiä. Kuin rubiw tolkaimah, hin i pistäw šinn, l’ehm ei i an imiä.