Тексты

Вернуться к просмотру | Вернуться к списку

Astjoiden azjad

История изменений

20 декабря 2024 в 20:38 Нина Шибанова

• создал(а) текст
• создал(а) текст: Eli-oli üks’ Čašk. Hän eli astjškapas. Kaikuččen homendesen emäg otli händast astjškapaspäi da joi čajud. Čašk navedi necidä aigad. Hän lämbiti emägan käded. Čašk oli tarbhaine. No paksumba hän seižui škapas. – Oliži hüvä pagišta kenenke-se, – meleti Čašk. Škapas oliba erased astjad. No hö oliba vaitti. Ištui vaikti Čašk-ki. Kerdan tegihe koje-mi melentartuine. Emäg päti pesta kaik astjad muilanke. Čašk-žo ei tedand, mi tegese, i varaidaškanzi. – Ala varaida, Čaškaine, se om tetab azj: hän vaiše pezeb meid, – šuhaiži vanh Torelk. Čašk čududelihe. – Mahtad-ik pagišta? – Ka, mö kaik škapas mahtam pagišta. Sinä ed nägend, sikš miše kaiken aigan rigehtid putta emägan kädehe. Se oli tozi: Čašk lujas tahtoi, miše emäg valanuiži čajud hänehe i ei nägend nimidä ümbri. – Mikš tö olet vaitti? – Sikš miše em tednugoi, mahtad-ik sinä pagišta. Sid’ kaik vajehtihe: Čašk löuzi sebranikoid i pagiži heidenke ani paksus. Torelkad starinoičiba ičeze matkoiden polhe praznikstolale. Čainik bahvalihe sil, kut hän mahtab keitta vet. Luzikad starinoičiba, kut abutaba emägale söda. Eliba hö ilokahašti ičeze astjškapas. Ku tahtoid löuta sebranikoid, ka ala rigehti: kacu ümbri da sanu hüvä sana.