Texts

Return to list | edit | delete | history | ? Help

Hiäh n’äh

Corpus: Dialectal texts

Dyorzha

Informant(s): Tumanova Anna Semjonovna, 1901, Vasiljevskoje (Vas'il'eskoi), Zubtsovsky district, Tverskaya (Kalininskaya) Oblast
year of recording: 1967
recorded: Пунжина Александра Васильевна

Source: Образцы карельской речи. I. Говоры Республики Карелии, тихвинских и тверских карел, (1994), p. 255-257
audio archive of ILLH, KarRC RAS: №850/1-2

Hiäh n’äh
(Karelian Proper)

Ol’im mi nuar’, ol’ ühekšäntoist vuatt, miu tul’ šulahan’, koz’ičmaa, koz’iemaa tul’. Mi poznakomils’a hänenkee, i potom tüänd miul toiz’en brihaa. Mäne!” Ka hin tul’, jeskat’, l’äht’öw al’ ei hin gul’aimaa. Značit mii l’äksiin brihanke ženke, kävin kül’i müt’t’en. Hin i šanow, püätütt miun, püätütt miun, täl’l’ä brihall šanow: ”Otoi hänešt!” Hin otoid’, a miun jäl’gehi... hänenken l’äks’iin kodvazekš, a tois’pin i gul’aimah, tois’pim pihall em männü. Pihall em männü, sovesno, što hiän miun, otved’i br’ihašt toizešt. Značit, nu i päiväl’l’ hin i uid’i kod’ih, kod’ih uid’, mi jäin üks’in, d en ruahkin ka i viid’iä, sovesno tul’, huigie huigi tul’.
Meil’ hiäl’öit’ kiztah Roštun, Roštun kiztah, hin tul’ koz’ičma milm. Značit miä täm... sagas’il’is’. A on Viäris’t’ Pogr’elvašš, pruazn’ik, šinne prapivat’ l’ähtitää, juamah. Nu vot ka täšš i suat’itah miun, suat’itah. Miun suad’ittih, hine, ei tullun kuun čäi tiädel’mäh milm. Tiädel’mäh načit, svad’b, svad’bu tul’, tuldih hiäh, eiz’is’tähe tütöt ollah, tütöt gul’aija pualen päiviä, a večerom šinn šulhaizellua, šulhaizellu s’iäl’ ollah, huamnekšeh šuat’t’en, huamnekšeh šut’t’en on, šiäl’d’ jo ajetah. Ka lahjitah paikoill, paikoill lahjitah, täšš dar’ta d’engua, paikoist šüin, tütöll.

I rodn’illa kaikilla?

Rodn’ill ei, nu da rodn’ill brihoin, hänee, brihoin rodn’ill, lahjitah, krugom hiäšt, täm gost’ist, proijitah krugom druuškat podruži. Istah, istah moržimen jumalzen kohtah. Bluaslovlaijah heidäh, männešš, nu a patom tullah, šinni i, šiäl’ buaslovlaijjah, heidäh. Od’in’n’ičut ollah, druuskall oon, täšš, paikat šivott. I podružjal paikk on, še n’äin šivott, nu a, značit l’ähtitäh ajamah. Tütön ottah šinn, šiäl’ i gul’aijjah, šiäl’ ka. Tüttö lahjow buat’kon, tuattu d muamuu, täm, paijall, il’ šiäl’ om, räččnöill, kitaikat pam... dar’tah. Navot ollaah, nadloi tože dar’tah, küvöt ollah, tož dar’tah. Kaikill šub. Nu a patome, tüttö lahjow kaikk šub, kaikk šub lahjow tüttö, to šilloin, šiäl jo i. D’engoill da dar’itah, paikoist šuin pannah, i, tuatto d muami i. A meil tuatto d muam hiäh ei käv... ei ajjell, eij ajjell, meil’ vain srostvu rodn’at kaikiin, a tuatto d muamo ej ajjella, hiähi. I n’ikonž ei käwv. Poka do jäl’geh svad’buu, gos’t’ih aštah, ottah heidä, a to eij ajjell.
Nu ka, pannaa maguumaa, paikkoi antah, ken laškiččoo moržimen pos’t’l’ill. Paikan antaah, i noššatmaa tuloo, tuaš paikan antaa, täm mož on nado šiäl’ kel’l’. Navoll antaa paikaa, ka. Huamnekšell, e, moržin noužow, br’i... urhonkee, načite d’engoill. Sor’tetah, soruu tänne, d’engoi luakšita, a ven’kan antaa, vaššan antaa püühkiä. Moržimell, i d’engu ker’ät, jo täm ičel’l’ ker’üw d’engoi. I äijjän naber’itah, täšš naberitaa, i paikoist šüin äijjin dar’ittih d’engoi.
Ka iäl’eh, illanissunnat ollah, gos’t’ah, gos’t’ah, tüttöt tullah. Illanissunnal, ka ku vavr’em hiädä, hiä šinä pii. Illanissunnat ollah päväl’l’, a üäkš tulow hiä. Ka täšš i gul’aijjah, tütöt gul’aijah i, rodn’at omat gul’aijjah, a patom illall kun tullah, tüt... br’ih vain zaid’iw täh, tanhuh, tütt itkemää, i r’eviw pokames’, istuštaa jo stolan tagukš kaikki, ka. Nu, istučtaa stolan taa ... täšš ugoššaijja heid. Viižvitah tüttöö. Šinne, tütön viižvitah, i istuččow, brihalda r’ewnah, katett oo, fatall, täšš ej oo katett, pravd, istah, istaa tüttö d br’ih.
Nu patom, kui šuar’iččii, l’ähtitäh, jo odgl’aijah, to šilloin, značite, tuaš tütön ottaa, itköw tüttö šiäl’. Od’in’tah, hiät bluaslovitah, i l’ähtiitäh ajamah. Ka dorgaš druušk kočahtaa, paikan, ot... anta, antaa paikan, zavjortk katkei, zavjortkan antah. I kod’ih šuttei, šiäl’d’ tullaa ka. Tuwva mormžimen, šiäl’ šüättäh, a patomo tuwvah, e, moržimen istetah täh. Laučall, brihanken, fatal šulksell i kattah, hänel’d’ jo ei n’äi n’imid, šuar’tetaa hänee. Šiid awtah, šantah: ”Eigo, sl’epoi l’ib mid but’t’en?” Da, ka awtah, täšš jo awtah, ka, hüviä möis’s’äh. “Hüve! Hüv moržiin! moržiin!”
Ka, nu täšš hüö illan gul’aijjah, br’ihallua huamnekšel nowššah. I l’ähtitäh jo tütöšt, gos’t’at tütömmät, abratn kod’ih, i tullah. Kah, a viäl’ en tiiji, pogod’.
Proid’i täm hiä, mium illal tuldii ottmaa, illal, tuatto muam, i d’ei... tuat tul’ ottmaah. D’es’it’, ah Hospad’i! Otettih ed, n’edl’ikš šin’, kogonzen n’edl’ii, šeiččimen päiviä, šiäl’ olet, a patom tullaa jo t’iäl’d ottmaah, br’ihan, br’ihašt, jo šiäl’ i olen poka do. Šinn ottah, i olen poka šiäl, šuavattah šu, n’edl’in al’ kuin, a šiid gos’t’ih kodzekš l’ähen šin. Moed i n’edl’iks’ aelet, ka še n’ää.

A konža, kuh aigah?

MD: Nu kun šiäl’, el’än kodzee, kun kodzee el’än, a potom Muasl’enčaa, Muasl’enč konž oo, Muasl’enčan, n’edl’in kogonzen täm gos’t’imme šiäl’. Pan’... eižmäs’argen ottah, a toiz’et pühämpien ottah, pühänlaškuun, ii, značit, šiäl’ i gos’t’imm, n’edl’in kogonzee, pühämpin šuureš... šuur’ jo püh l’iä, täš jo , täh, olen šiäl’ jo, ka n’edl’in olen, il’ šiäl’ pualentoist. “Laškita miun gos’t’ih. Mi tiä!” Tänne järel’l’ä tuattoh i tulee. A jo hin tulow ottamaa šiäl’d, milm, abratno.