Тексты

Вернуться к списку | редактировать | удалить | История изменений | ? Помощь

Žiivattua l’eikatah šugüžül’l’ä

Корпус: диалектные тексты

Дёржанский диалект

Информант(ы): Туманова Анна Семёновна, 1901, Васильевское (Vas'il'eskoi), Зубцовский район, Тверская (Калининская) область
г. записи: 1967
записали: Пунжина Александра Васильевна

Источник: Образцы карельской речи. I. Говоры Республики Карелии, тихвинских и тверских карел, (1994), с. 267-268
ф/архив ИЯЛИ КарНЦ РАН: №853/1-3

Žiivattua l’eikatah šugüžül’l’ä
(собственно карельское наречие)

Kuh aigah l’eikattih žiivattua?

Nu koož jo l’iänöw vilu. Vil l’ähtöw šügüžül’l’ i, is’kitäh, šiäl’, ken važan, lambhii. Šilloin šualatti n’iin l’ihuu, is’kiitäh, pilktah l’ihan, pannah puizeh l’iguččimah. L’iguččow, šit stolalla hänen noššellah i allotetah šualat. Pilkotah, šualatah, i, pannah puizeh l’iguččimah.

L’iguočemaa ed’izeh?

Da, l’iguččimah, štob ver’t’ hänešš ei ois’. Sid hänen i šualtah puizeh, pannah lawvat, l’ičtah kivül’l’i, i kaiken talven i šüwväh täd l’ihu. A nutrennost’i, l’ohkoin, žuar’tah, kiiškat, puhaštah. Peššäh, tož žuar’tah, šüwvää. I makšan, a s’t’üd’nin, piän.

Šorkazet i piän?

Piän, da. Viijäh, sn’imtäh hänešt nahkan i viijäh hänen jogeh, šivotah nuorah. I kogonzen i viijäh jogeh, i šiäl’ l’iguččow, a to kulkun l’eiktah, hin on äijäl’d ver’ekkäš täšš. Štobi hin l’iguččis’, šiäl’t tuwva, ka i piän pilktah, i šualtah. I keittäh hänešt s’t’üd’n’i, piäšt da jalloist, ruatah s’t’üd’n’i. S’t’üd’n’i šüwväh.

A kuin toko stuud’en’ieda luajittih?

Kuin ruavettih? Ka pannah piäšte de, šiäl’ hot’ ühen jallan, i piäštä palas’t’a. Čugunah kiwgušš, kiahatetah häne, patom jäl’geh zatoppu... kattah hänen riäht’l’äl’l’, i, popar’ut händäh šiäl’ ildah šu pošt’i. A illall veit’äh, luut häneštä razberut, i pannah hänen, nal’eijah. Ran’še ei nal’ivaid mal’l’oih, a nal’eija, ollaa muaz’et n’äm, doin’ikkzet šavzet, täh doin’ikkzeh šavozeh nal’eijah, hin hüwdüw. Männäh, šiäl’d luz’ikall čerpaijah, ottah mal’l’ah, mi pidäw šüwvä. A tämän tuaš katta mil’l’ibut’t’en, i ka i šüwvää n’iin. Mal’l’oih ei valett ran’še s’t’uud’n’i, doin’ikkzešt t’äšt i čerpaija, al’ mož mitüšbuit’ pad on mural’evoi аl’ mi. Nal’eijah, täšš i ottah.
A l’ihašt mid ruavettih? Ran’š vet’ ei ruavett n’i katl’ettoi, n’imid, ’ni pel’emen’oi. Vain rokašš keitetti, supašš keitettii, koož rokk, rokk, i krupen’, a koož mitüš pohl’opk ed, rokk. Ka vain l’ihašt mid ruavettih, nu ka koož kunne männä, urhot meččäh, al’ kunne ruavoll, keittää kerall palzen.

A keviäl’l’ä ka ei noššettu ül’äh ahavoiččiečemah?

Ei! Ei, ei mahett, ei noššett n’imid. Kun on kel’l’ l’ihu, n’iin šüwväh, kevil’l’, pok kaikk, kaikk puizešt. A kežäkš vähän i is’kit’t’ih, kežäll ejollu l’ihu šilloin, kežäl’l’ jo l’ehm kandaw, kežäkš, maidua.

A lammašta, lambahan l’iha?

A lambhan l’ih tož n’iineš, kel’l’ kun on, vet’ per’eh šuuri, n’in vet’ is’kitäh možo važan, vet’ ei hfat’. I lambhii viäl’ is’kitäh, i lambaat tož n’iineš, šualatah, puiz’eh. Ii tož, rokkah il’ pohl’opkah, al’ krupon’ah šiäl’. A n’iin ei žuar’itt n’ikooža, ei ruavett n’imid. N’i katl’ettoi, n’i pel’emen’oi, n’imid’ ei mahettu ruaduu, rokk... D ei mahett, d ei ollun, ei mis’t’. Važan iskitä, pidäw talvekš kaikekš t’än’ii. Al’ šiäl’ mož kakš štukku lambhii. Iäl’l’ vet’ ejollun n’iin vol’noi l’ih, kun n’ügen, n’ügen on enämb l’ihu.

A n’ülgiet’t’ih ka nahkan, mid’ä nahkašta l’ien’i?

A nahku, nahku müädih. Nahku oššettih. Müwvä nahku.

Nu pidi luad’ie, ruadua ed’izeh nahka?

Ei! Ruadmatt, n’ii vain kun is’s’et, i ošštah. A jo ruavettih osobenno šiäl’ ket, ket oššeldih. N’e ruavettih.

Nu a koissa mid’ä toko nahkašta luajittii?

Ruavettih toku, ka kal’iškoi ruavettih, kežäl’l’ pid’ie. Ommellah kal’iškat, i hüv kežäl’l’ pid’ii kum ken... sumeiččow ruaduu. Kal’iškat ommellah, a to ruavettih, ka ruatah i, i hebzell, l’ängl’öih kr’iiškan ruatah, ruatah i ohjii.