Тексты

Вернуться к списку | редактировать | удалить | История изменений | ? Помощь

Rod’it’el’at oldii ka t’iedel’emäššä

Корпус: диалектные тексты

Тихвинский

Информант(ы): Редкина Анна Егоровна, 1905, Селище (S’elis’s’a), Бокситогорский р-н, Ленинградская обл.
место записи: Селище (S’elis’s’a), Бокситогорский р-н, Ленинградская обл., г. записи: 1967
записали: Рягоев Владимир Дмитриевич

Источник: Образцы карельской речи. I. Говоры Республики Карелии, тихвинских и тверских карел, (1994), с. 223-224
ф/архив ИЯЛИ КарНЦ РАН: №936-937

Rod’it’el’at oldii ka t’iedel’emäššä
(карельский: собственно карельское наречие)

- A buobo, buaboš eigo šanellun, annettihgo ennen vägeh miehellä baršinan aigaa?

Mučokši že?

- Mučokši?

Tädä toožo šanel’i, tädä toožo šanel’i, heän, ved’ myö ž emmä muissa, a ku šanel’i, n’i mie muissamma, što kuin heän šanel’i: ”N’yt, – ka šanoo, – n’eät tullaa koz’z’ojat. Da prosvuataajaa t’yt’t’özee. Rod’it’el’at v čes’t’ čes’t’ annetaa mučokši. A iel’l’ä že, – šanoo, – meil’ä ol’i. Ol’i i aiga muon’e. Što ka bajari mänt’ie mist’ä šiel’dä tuloo, Oloon’etskoiloista, da i kaikkielda ajeloo. Ka vain kyl’ää jievieččöö. Jo rahvaž že i ruvetah šanomaa: ”Bajar’i kyl’ää tul’i. Bajar’i kyl’ää tul’i”. A myö že t’yt’t’özet kaikin i pöl’äššymmä. Podruškat že toin’e toizenke: ”Bajar on tulluu, tuaš kenenn’ibuid’ otetaa. Zabr’eejaa kenenn’ibuit’”. Ka toin’e toizenke kävel’immä t’yt’t’özet že. Oi voi voi! Bajari kylää tullun oo. Kenenn’ibuit’ otetaah”. Ka. Olemma, – šanoo, – kun’i bajar’ie joulu, n’i olemma nad’el’i t’yt’t’özet. A kuin bajari tuloo. Muamon kras’s’ikom panemma. Oldii vuatehizet per’ein’n’iekat, per’en’n’iekaa panemma. Tukat rospus’t’imma, paikkaz’en pahaz’en šivomma. Nuori t’yt’t’ö, a što akka luad’iečeh. Kah.
A. Bajari že pristavaičči miän kyl’äššä Motoorinaa toko. I hyö že ka oldii bohačut, bajar’iloinke yheštäh s’v’jas’ hyö imeidii. Ka tuloo Motoorinaah. I andaa. A šilloin ol’i. Kuin hiän nazivaiččiečči? Kuin to unahin. Kuin händä. Nazivaidii že. Moin’e in’ehmin’e. I ka šil’l’ä povieskat andaa. Što ka tämä i tämä kuču. Ka tämä i proid’uu kyl’ie myöt’. Ka mängie, teidä bajar’i kuččuu. Mängie teidä bajar’i kuččuu”. Ka t’yt’t’öl’öil, so sl’ozam šinne bajar’in luo i männää. A tyt’t’özil’l’ä. D’ev’(j)atnatsat’ godov, dvatsat’ godof, ka muozet ollaah, nuorikkaz’et. Ka šinne mennää Motoorinaah.
Mänemmä, – šanoo, – ”drastuit’e!” – ”Drastuit’e!” Zdorofkaiččieččemma. Hiän no t’yt’öt že: ”Devočki n’e boit’es’. Davait’e, zan’imait’e svoji mesta”. Što istuočekkua. Hiän ž on ruskoi ved’, tuloo. A iel’l’ä rahvaž ž oldii, midä. Ei maltettu viel’ä i joga šanomua ruskoida. Ei mahettu i paistagi. Ka Motoorina šiel’dä tämä, i otvečaiččoo: ”Davait’e istuočekkua t’yt’t’özed omilla s’ijoilla”, jo skamn’i šii varuššettu. Ka, – šanoo, – myö mänemmä, što bes’oodašša, i istuočemma täl’l’ä skamn’illa. Toin’e toizem piel’l’ä kačomma, n’i ka jallat, ka n’iin šäris’s’ää, podžilkat že, što varajamma, što otetaa miät. N’iin ka, – šanoo, – siin issumma myö. Naprot’if. A heän paranšopešša. I ka meim piel’l’ä i kaččoo. I käšköö. Pribodrieččie. Štopribodrieččekkua!” I nägöö što oo. Huhrimuhri tuldu. Nu ka, – šanoo, – myö šiinä kee kuin issumma. Heän ka značit šiel’dä i. Juohattah, štovot. Tämä tyt’t’ön’e mulla nravitse”. Ka tämä. I ka täštä art’el’ist yhen t’yt’t’özen značit i ottaa.
Ka miäm Marja-buabon s’iz’är že ka ol’i i puuttungi. Da ka mium muamon s’iz’är. A muamon tuaton s’iz’är. T’äd’i tuloo. Toožo ka ol’i, ka. Kyl’äštä ol’i. Kakši, miän kyl’äštä ol’ otettu, šinne bajar’illa. I kunne to vijjää yl’en jo edää, što hiän gor’arukka ei vern’ieče en’ämbi i rood’inalla. N’i ka. Iel’l’ä ved’ jouldu gramotnoid moizet. T’omnii-, noit oldii. I šinne že puuttua ee vooja. N’i ka kerdaz’en oldii t’iedel’emäššä šiel’ä. Ijän aloo ka vain i sv’idan’jo ol’i. Što tägäl’äzet rod’it’el’at oldii ka t’iedel’emäššä, da i vs’o.
N’i ka. Tämä Muarja-buabo ž toko šanel’i”, šannoo: ”Ol’imma t’iedel’emäššä, i mein aigana istuoččoo, – šannoo, – s’iz’är že ber’ogalla. Jalgazet. Riputtaa jär’vee šinne”. Šannoo: ”Ka mie täššä toko nahod’iečen da olee. I kaikki toko, – šannoo, – i it’ee. Što bron’it že l’ennetää, a mie bron’iloilda n’eäl’dä i kyžel’ee: ”Voronuški vi voronuški. N’e s našei l’i storonuški?” Što n’eät pidää rood’inua že juohuttua, rood’inalla že heän gor’arukka puutu ei. Kah. I ka n’äin hyö ka, kaikki. Toko šanel’i, štomeil’ä ol’i nuorušaiga kuin”.
A meidä že vunukkua art’el’i ka kažvo. Jo ka mie ol’in podroskan’e, t’yt’t’ön’e, jo ka Palaga-čikko i, An’a, rist’imuamo. N’ämä že j oldii vahnemmat, i n’eiččyöt. Ka tullaa koz’z’ojat. Prosvuataijaa. Ka hiän toko i, d’iivuol’iečči: ”Ka n’ytten d’ivja on t’eil’ä. A kačo myö že kažvoimma”. Ei. I praada, ei n’ähty hyö hyvie el’ändie n’imit’yt’t’ä. Kaikki pidi kuin to varaten olla. Kah.